Tadejev FotoBLOG :>

Koncno Dublin! Primajali smo se do nase koncne destinacije – kraja, v katerem sploh tici razlog, zakaj smo se odpravili na Irsko. Na OGROMNEM stadionu Croke Park, kapacitete zavidljivih 82.300 sedisc ter polne koncertne kapacite 95.000 ljudi, so koncertirali domacini U2. Koncertnih slik zal nimam, ker si nisem upal reskirati in s seboj vlaciti fotoaparata – da bi zaradi tega ostal zunaj bi bilo dokaj neumno – ceprav sem kasneje ugotovil da sploh noben ni pregledoval, kaj imas s sabo :/ Kaj naj recem glede koncerta? Najboljsi koncert, katerega sem se kadarkoli udelezil, boljsi celo od koncerta Ptujskih 5 ali Neishe (hehe), folka res neomejeno, pa ceprav stadion ni bil cisto poln (par tisoc bi se jih dalo se kam zbasati). Oder, skupaj z vsemi efekti je bil sapo jemajoc – koncert pa z izbrano play listo prav tako fenomenalen. Toliko o koncertu.

Obiskali smo tudi razstavo Bodies, kjer je bilo slikanje tudi prepovedano, tako da zal brez reporta – definitivno pa priporocam ogled, ce imate sanso. Tip, ki je prepariral trupla, si je res vzel casa in vse skupaj je vredno ure in pol casa.
Za zadnje tri dni smo se namestili v hostlu, ki je bil lociran ob kanalu, le ovinek proc od Temple Bar Streeta, kjer se v Dublinu najvec dogaja. Ulica, pub ob pubu, pa vsi nabito polni! Sem pa tja pa kaksna kebabdzirnica za prekinitev monotonosti 😉 Tokrat brez dodatnega nakladanja – Guinnes je odlicen, Jameson tudi, folk je nenormalno prijazen, tako da zurati se ga da prav lepo.
Pa se ena atrakcija katere ne smete spustiti – Guinness Sotrehouse – muzej Guinnesa. Pa ne pozabite s sabo vzeti par 100 evrov, katere boste z lahkoto pustili v njihovi trgovini 😉

Guinness is good for you 😉

Guzva ob 4h popoldan – zvecer je vse skupaj kar malce na tesno. St. Googarthy na Temple Bar Streetu

Guzva ob 2h popoldan v enem izmed 1100 dublinskih pubov, ki niso na Tempe Baru

Klasicna guzva na O’Connels streetu – dublin je le velemesto! Zame kar preveliko – Kranj is still wunderbar 😉

Smo na pravi poti! Guinness Storehouse! Za moje pojme kar malo prevec skomercializiran muzej – folk se dobesedno vali skozi nadstropja – ampak imajo pa odlicno pivo – res odlicno!

Old kegs

I see green people – Leprechauns made me do it! 😉

In to je to. Sedaj pa nazaj v kruto realnost.

Skoraj obvezna postaja, ce si ogledujete irsko republiko, so Cliffs of Moher. Najprej si lahko ogledate videoprejekcijo in razstavo o tem, kaj sploh so ti klifi ter kako so nastali, ampak mi smo to z veseljem preskocili (ceprav sem kasneje zvedel da je ta predstavitev v bistvu IMAX film … pa drugic) in se po stopnicah namenili na vrh klifov. Zadeva izgleda priblizno tako kot piranski klifi, le da so tukaj na steroidih – res visoki, navpicni klifi, v katere s spodnje strani buta morje, sredino obletavajo ptici, zgornje dele pa teptajo horde turistov. Visina je res impresivna, saj se najnizji deli klifov dvigajo 120m nad morje, najvisji klif pa je menda visok kar 214m. Irci si prizadevajo, da bi jih uvrstili na spisek 7 novih cudes narave, kateri menda prav sedaj nastaja.

Next stop: Midleton, kjer se nahaja Jamesonova destilarna, tretja najvecja destilarna viskija na svetu. Irci sicer niso najbolj zgodnje ptice, kar se opazi ze na odpiralnih casih muzejev. Jamesonov muzej se na primer odpre ob 10:30, mi pa smo bili tam ze ob 9h, kar pomeni, da smo morali nekako zabiti ta cas. Kaj drugega kot pa v pub … in sele tukaj nas je zadela kruta resnica. Keber se ocitno razpotegnil svoje lovke tudi na Irsko, kjer do 10:30 sploh ne smejo tociti alkoholnih pijac – to pomeni da smo ostali brez viskija, brez Guinnessa, celo brez irske kave! Zanimivo pa, da se je pa v lokalnih pubih, bogu za ledjama, dobilo prakticno vse … in to kadarkoli 😉 Predvsem se pa sprasujem, kdaj imajo potem Irci sploh cas popiti toliko miljonov litrov viskija letno, kolikor ga ostane v drzavi 😉 Tako nam ni ostalo nic drugega, kot da se odpravimo po trgovinah. Oziroma …

John Jameson je sicer prvo destilarno postavil na Bow Streetu v Dublinu (kjer si sedaj lahko ogledate muzej), a jo kasneje opustil in zgradil novo destilarno v Midletonu v okrozju Cork. Tudi tukaj so to staro destilarno opustili leta 1975 in jo spremenili v muzej, ki je vreden ogleda, poleg pa so postavili novo destilarno, ki obratuje se danes.

Obisk muzeja je obvezen – manjsi skupini je dodeljen/a vodic/ka, ki brez nepotrebnega nakladanja razkaze ogromno tovarno. Tura kljub temu traja skoraj eno uro. Pozor: ko vodic na koncu ture rece da potrebuje par prostovoljcev, hitro dvignite roko ter se javite na dolznost. Kmalu se izkaze (hvala kolegom, ker so nam to razlozili ze preden smo sli na Irsko), da se javis za poskusanje viskijev – tako na mizo pred sabo dobic par viskijev, katere okusas pod nadzorom mentorja, kateri spotoma razlaga znacilnosti razlicnih viskijev – od sedaj naprej dejansko razlocim skotski, ameriski in irski viski med seboj – resno! Po koncanem poskusanju dobis se certifikat (mislim da official Jameson whisky taster) ter se en kozarcek neomadezevanega Jamesona.

Potem pa zopet voznja po obupnih cestah ter nekaj ogledov neomembe vrednih znamenitosti. Aja … glede cest je pa tam tako. Avtoceste so naravnost super, problem pa je, da jih se veliko gradijo, kar jih pa ze obstaja, jih je pa bore malo. Naslednja kvalifikacija so vecje regionalne ceste, ki po sirini zadostujejo, da se normalno srecata dva avtomobila ali celo avto in avtobus – z dvema avtobusoma ze nastane problem. Ceste res niso siroke – so pa zato toliko bolj zguncane – polne kucljev in udarnih jam. Sama cesta izgleda nekako tako, kot da bi asfalt polozili cez nek kolovoz in se sploh ne bi potrudili, da bi teren vsaj malo izravnali. Potem imas se ene ceste, ki zadostujejo za sirino avtomobila in pol, na vsaki strani ceste pa je namesto bankin kamnit zid, ali pa trimetrsko grmovje – tukaj je omejitev sicer zmernih 100km/h (!!!!!). Jah omejitve so pa zakon – kakorkoli se pomatras, nikjer, razen na avtocesti, ne mores voziti prehitro. Na koncu so pa tukaj se makadamske in ‘polmakadamske’ ceste – tukaj pa je zaradi varnosti hitrost omejena na borih 80km/h 😉 V glavnem … po celodnevno voznji na zadnjih sedezih sem se pocutil, kot da bi ob 8h zjutraj v Gardalandu vstopil v vlakec in ob 10h zvecer izstopil – totalno raztresen ;P

The Rock of Cashel (Cashel of the Kings)- prijeten gradic na skali nad majhnim mestecom Cashel, obdan z keltskimi in viktorijanskimi grobovi. Bilo je domovanje kraljev okolisa Tipperary, vecina zgradb na tem mestu pa je bilo zgrajenih okrog 12. stoletja. Znan je predvsem po 90 metrskem okroglem stolpu, zgrajenem leta 1100, ki se danes stoji (a ga na sliki ni videti 😉 ) … to je to … nothing more to say – mogoce bi lahko se kaj povedal, pa je bil vodic prevec dolgocasen in natancen, da bi ga poslusal 😉

Pa se najbolj razsirjene prebivalke 😉

Se nadaljuje TUKAJ