Po letu dni smo zopet zbrali jadralsko ‘dream team’ ekipo ter se odpravili na teren. Jadralsko kariero smo pred parimi leti zaceli na solski jadrnici Val 35, lani jeseni nadaljevali na simpaticni ELAN 333 ter se letos spomladi vlacili naokoli z Bavario 38 (‘ljubkovalno’ imenovano banja). Kot ‘izkuseni jadralski macki’ smo se odlocili, da za naslednji podvig potrebujemo kaksno resnejso jadrnico in zato smo v Biogradu na moru najeli skoraj novo barko ELAN 350 performance (KIKI).
Jadrnica je res fenomenalna. Preprosto ni potrebno zgubljati besed. Koncno jadrnica, na kateri je vse na svojem mestu, brez odvecnih in nepomembnih dodatkov (ceprav se kaksnega drzala za pijaco sem pa tja ne bi branil 😉 ). Edina pripomba ki smo jo imeli je bila le obrascenost dna, kar pa je neodgovornost carterske firme, ki nam je oddala jadrnico. Ce bi bila zadeva ociscena kot se zagre, bi bilo pa ze kar malo kicasto.
Klub temu da vreme ni bilo ravno idealno, smo iz jadrnice poskusili iztisniti toliko kot smo zmogli/znali. Posebej naklonjen nam je bil en dan, ki nam je postregel z jugotom nad 30 vozli in orcanje s tako barko je bil pravi uzitek. Dve rudi naredita zadevo tako vodljivo, da imas na case obcutek, kot da se peljes po tirnicah.
Ker smo bili prehitri (hehe) smo jadrnico konstantno zavirali z lovljenjem rib, kar se je na koncu kar izplacalo, saj nas je ata Brlogar s svojimi mojstrovinami ter svezo ujeto hrano kar lepo pogostil.
Zaradi incidenta z mackom (nam je ukradel ribjo vabo, ceprav so ga prej ocitno ze nafutrali), bi le ta kmalu pristal v Risotto con Gatto … ampak je imel sreco, da smo ze prej povecerjali 😉
Na Žirjah smo si priposcili se praznovanje Arturjevega dneva, kar smo izkoristili se za eno ekipno sliko.
Pa se par snapshotov … in to je to. Naslednje leto pa dalje.
Za konec pa se en avtoportret … z resnim sporocilom 😉
Videoporocilo pa je priblizno tako:
… et deux vallees.
V bistvu samo dva prelaza, eno sedlo in dve dolini. V zacetku avgusta sva z Rokom odpeljala ‘kraljevsko etapo’, turo, katero sem si zelel odpeljati ze nekaj let, pa nikoli nisem zbral poguma. Okrog 5.30 sva se v temi startala iz Zelencev, se mimo Trbiza povzpela na mejni prehod Predel, od tam pa na Mangrtsko sedlo. Po parih minutah pavze je sledil spust, ki bi se kmalu lahko male drugace koncal, kot se je (je videti v posnetku), nato pa sva odpedalirala skozi dolino Trente in se povzpela se na Vrsic ter se vrnila do izhodisne tocke, Zelencev. Po 109 kilometrih in 2.700 visinskih metrih vzponov sva ob 13h oba zaklucila turo, zmarana predvsem od peklenske vrocine in konkretno potrebna mrzlega piva 😉
Fotoaparata sicer nisem imel s seboj, je pa pod belanco visel novi spremljevalec GoPro HDHero2. Slike zato niso bogvekaj, ampak so pa. Upam da ‘kvaliteta’ bloga zaradi tega ne bo prevec trpela, bodo pa zato obcasno dodani se kaksni video posnetki, kar pa tudi ne more biti tako slabo 😉
Dosti besedicenja, naj slike in posnetek povejo ostalo. Ogled posnetka priporocam v HD resoluciji, slike so slike, nekaj lepsih slik pa je na svoj BLOG dodal tudi Rok, kjer si lahko ogledate se preostanek reportaze.
Zgodaj zjutraj na Predelu
Malo kasneje ze skozi tunelcke proti Mangrtskemu sedlu …
Ze kar precej visoko ob soncnem vzhodu
CILJ !!!!
Malo razgleda na vrhu Mangrtskega sedla …
… potem pa ze kar Vrsic 😉
Zaenkrat je to to.
Zadnji komentarji